Ko sem s svetlobo iz ročne svetilke svetila na vse konce votline, sem prav uživala. Znotraj votline je bila takšna tišina, ki je že zelo dolgo nisem doživela. Prav nikamor se mi ni mudilo, ko sem bila tam. Čas se je ustavil, moje misli tudi. Na trenutke sem poslušala, če se morda pojavlja kje kakšen zvok, ravno toliko, da vem, da sem res sama tam notri. Verjetno, če je kakšna manjša žival tam, je pri miru, da ne spušča kakšnih zvokov, ker jo je verjetno strah. Kar pomeni, da sem varna.
Še nekaj minut sem bila tam in občudovala svojo najdbo ter se odločila, da bom še kdaj prišla sem. Upam le, da res ni to kakšno zatočišče za kakšno žival, ki jo lahko kdaj srečam, ker bi še kdaj rada doživela takšen mir tukaj notri, brez, da bi bila ogrožena. Počasi sem s pomočjo ročne svetilke odšla ven iz votline, kjer me je še vedno čakala pot nazaj do avtomobila. Sedaj sem bila popolnoma brez ročne svetilke orientacije saj sem ponovno šla v veko smer čisto spontano in niti ne vem, kako sem prišla do sem. Svetlobo iz ročne svetilke sem lahko ugasnila in svetilko pospravila v nahrbtnik.
Iz nahrbtnika sem vzela telefon in prižgala navigacijo, da si shranim lokacijo votline. Ko sem to naredila, sem si nastavila cilj, kjer imam parkiran avtomobil, da bom lažje našla pot nazaj. Po tem, ko sem bila v takšni tišini v votlini sem opazila, da mnogo bolj zaznavam zvoke iz gozda. Kar naenkrat sem slišala več kakor prej in vse je bilo bolj razločno. Prav nisem mogla verjeti ušesom, da ima lahko gozd toliko lepih zvokov, ko jih zaznaš po tem, ko stopiš iz votline, kjer ni nobenega zvoka. Res dobro, da sem imela možnost s svetlobo iz ročne svetilke stopiti v tisto votlino in biti tam toliko časa.